PO POTI ZA ZDRAVO SRCE

Trenutki sveti, v utripu bežeči,
hrepenenj, iskanj polni, srčno se svetleči
naj polnijo dneve, mesece in leta,
dokler ne bo, po volji Boga
melodija človeška izpeta!

Tako je zapisal septembra 2000 duhovnik Igor Glasenčnik ob odprtju razgledne poti po Kapli.
Kapla je ena najlepših vasi na Kozjaku, piše v planinskem vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije. Ko smo se člani Koronarnega kluba Mislinjske doline v sončnem oktobrskem sobotnem dopoldnevu pripeljali do nje, smo tej trditvi lahko samo pritrdili.
Zgornja Kapla leži na nadmorski višini 760 metrov. Središče naselja je ob župnijski cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske. Okrog nje je zbranih nekaj hiš, dobro desetletje stara osnovna šola, jezero s požarno vodo in pokopališče. V okolici stoji več domačij, od teh še nekaj starih lesenih. Število prebivalcev se manjša. Pred dobrimi sto leti je tod živelo skoraj petsto ljudi, sedaj le še sto sedemdset. Imeli smo srečo. V župnijski cerkvi nam je domači župnik gospod Jože Motaln na kratko opisal zgodovino cerkve in kraja.To je bila nenadejana dodana vrednost našega pohoda.

Razgledna pot po Kapli ima dvajset postaj. Po njej pohodnike vodijo kažipoti v obliki ležeče kaplje, pot se prehodi v treh do štirih urah. Mi – devetnajst se nas je zbralo, smo prehodili le del poti, tako imenovano POT ZA SRCE. Ta ni bila zahtevna, bolj sprehajalna kot planinska, premagali smo jo v slabih dveh urah. Razgledovali smo se po okolici, tudi na avstrijsko stran čez nekdanjo mejo nam je segal pogled.

Ob zaključku smo se ustavili ob Odomovem jezeru v bližini lovskega doma. Tu smo si najprej s hrano iz nahrbtnikov privezali dušo. S pijačo – domačim jabolčnim sokom in sladkim moštom sta nas pogostila Kristina in Marjan, ki sta nas presenetila tudi z izvrstno orehovo potico in domačim grozdjem. Hvala jima za vse, tudi za varno in zanesljivo vodenje! Sončni žarki so nas prijetno božali, bližina jezera, obkroženega z gozdom, pomirjala – zares smo doživljali idilo v neokrnjeni naravi. Dobro počutje je vzbujalo lepe pozitivne misli. Iz srca smo se nasmejali ob šalah, ki so se vrstile druga za drugo. Za slovo je zazvenelo ubrano petje.

Res tega dne nismo videli posebnih naravnih znamenitosti, ob katerih nam bi zastajal dih. Spoznali pa smo nov kraj in njegovo idilično okolico, se naužili miru in svežega zraka ter se družili. Bi lahko pričakovali še več?

Minka Pečoler