V nedeljo, 1. junija letos, se nas je  nekaj članov Koronarnega kluba Slovenj Gradec odzvalo povabilu  Koroškega društva za zdravje in udeležilo  5. KOVITINEGA pohoda. Cilj pohoda so  bila Lovrenška jezera.

V oblačnem jutru smo se na pot odpravili z osebnimi avtomobili. Cesta, ki vodi  v osrčje Pohorja in v kraju Ruta premosti reko Dravo, nas je skozi naselje Puščava pripeljala  na jugozahod ob vodnatem potoku Radoljna  do Lovrenca na Pohorju. To je kraj, ki je strnjeno obcestno naselje v ribniško – lovrenškem podolju.

Lep sprejem smo doživeli že pred in v kulturnem domu. Sledil je voden ogled župnijske cerkve sv. Lovrenca, kjer nam je domačin gospod Franc Bečan predstavil nastanek in zgodovino kraja. Izvedeli smo, da so se   v Lovrencu  ob izrabi vodne energije, gozdov in rude že zgodaj razvili žagarstvo, kovaštvo in steklarstvo. Iz te tradicije sta nastali tovarna kos in srpov ter montažnih hiš. Pomembno je tudi spravilo lesa iz okoliških gozdov. Kraj se je med svetovnima vojnama uveljavil kot klimatsko okrevališče. Potem smo se sprehodili skozi trg do osnovne šole. Tam nas je čakalo  prijetno presenečenje. Sprejele so nas predstavnice Društva upokojencev, sekcije Pikapolonica, in  nas popeljale po razstavi. Na njej vsako leto v začetku junija predstavijo   svoja  ročna dela, nastala v jesensko zimskem obdobju.  Resnično smo uživali ob ogledu  njihovih umetnin. Še posebej smo  občudovali  vezenine. Koliko ur vztrajnega dela, potrpežljivosti in znanja so vložile v svoje delo! Sekcija zeliščaric nas je pogostila z  namazi, okrepčilnimi napitki in domačimi slaščicami.

Predsednik planinskega društva Lovrenc na Pohorju  gospod Anžej Bečan  nas je prijazno vodil preostali del poti. Lovrenc na Pohorju je izhodišče poti na Roglo in osrednje Pohorje.  Z avtomobili smo se povzpeli do Mašin Žage, ene od točk , ki vodijo na sleme Pohorja. Nas je pot tokrat popeljala  do Lovrenških jezer. Lovrenška jezera se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Manjša jezerca, ki dobivajo vodo le s padavinami, obdaja rušje. Nastala so na takih krajih širokega pohorskega hrbta, kjer padavine zaradi skledasto oblikovanega terena ne morejo odtekati. Zaradi neprepustnih tal (granit, ilovica) pa tudi ne morejo prenikati v globino. V širokem pasu jih obdaja močvirnat gozd. Ta barjanski svet je dolg nekako 1 kilometer in do 350 metrov širok. Pokriva ga barsko ruševje, ki je gosto strnjeno in zato težko prehodno. Tla pod borovjem pokriva šotni mah, ki lahko zadržuje v sebi ogromno vode. Na tem področju rastejo med drugim tri barjanske lepotice: divja rožmarinka z rožnordečim cvetjem, mahovnica, ki cveti rdeče in ima rdeče jagode ter mesojeda rastlina  okroglolistna rosika. V barju se  od divjadi zadržujejo ruševci in kljunači. To je  poseben svet, o katerem so se  stkale  pripovedke,  predvsem o povodnem možu, Jezerniku. Zelo ga ujeziš, če mu skališ jezersko vodo in napravi ti slabo vreme.  Jezerca si lahko ogledamo po z lesom tlakovani stezici, ki nam omogoča, da hodimo po suhem in ne po močvirju. Hoja po močvirju  je prepovedana. Na začetku barja  je razgledni stolp, ki nam  nudi  pogled po Lovrenških jezerih.

Na povratku z   Lovrenških jezer nas je malo močil dež, a ne prehudo. Prav vsako nedeljo pa tudi v zgodnjem poletju  ne moremo pričakovati, da bo z jasnega neba sijalo toplo junijsko sonce.  Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, a vzdušje je bilo kljub temu zelo prijetno.

Naše druženje smo ne preveč utrujeni  veselo zaključili v koči na Pesku, kjer smo se okrepčali in pogreli  ob  okusni jedi – pohorskem  loncu. Gospod Drago Rudl nam je predstavil projekt tele medicine. Kaj vse omogoča sodobna tehnologija! A kljub temu: veliko lahko storimo za svoje zdravje sami. Med najpomembnejše sodi skrb za redno gibanje v naravi. Ali vemo, kaj pomeni, če se lahko gibljemo brez težav? Ne zavedamo se, kakšni srečneži smo, da nam je to dano. Nekatere stvari se nam zdijo samoumevne, pa ni tako. Nedeljski pohod je bil ena izmed drobnih iskric, ki nam bodo dale krila in zagon za naprej.

Hvaležni smo organizatorjem, sponzorjem in prijaznim Lovrenčanom. Kar nekaj udeležencem  je Lovrenc na Pohorju z okolico zaradi svoje odmaknjenosti  od glavne prometne poti skozi Dravsko dolino doslej bil malo znan kraj, po nedeljskem obisku pa bo skoraj zagotovo cilj marsikaterega novega izletnika.

Marija Pečoler